Pot nazaj je potekala po skoraj isti poti. Le proti koncu smo zavili proti Golici, kjer smo se povzpeli 1200 metrov visoko po široki in vijugasti cesti. To je bil tudi razlog za povišano porabo v primerjavi s prejšnjim načinom vožnje. Spust je bil adrenalinski, široki in ostri so zahtevali urni roki na volanskem obroču, prestavni ročici, ter nogo več ali manj na pedalu zavore, ki je iz ovinka v ovinek postajal mehkejši. Prehitevanje počasnih turistov, vonj po zažganih zavorah, kljub izdatnemu zaviranju z motorjem ter muhasto vreme, ki se je spreminjalo za vsakim ovinkom, pa so še dodatno začinili zadnji del poti. Pot do Velenja je nato potekala bolj sproščeno. Cesta je že bila poznana, zato smo si nekateri dali duška in ohranili porabo z vzpona proti Golici, ostali pa so izkoristili višjo nadmorsko višino Koroške za še zadnje prihranke goriva. V Velenju je sledilo ponovno polnjenje rezervoarjev do vrha, za tem pa še vnos v računalnik ter seveda natančen izračun podatkov (glej tabela in izjave)